Bron in Sončnica

Wenxuan Cao, Mladinska knjiga, 2019, 279 str

To je roman o poeziji narave (reka, ptice, sončnice) in njeni neizprosnosti (kobilice, poplave, lakota), o človekovih vrlinah (prijateljstvo, ljubezen, solidarnost), pa tudi o njihovem objestnem nasprotju. Zgodba nas, kot šumenje trsja s podob slikarja Zheng Xieja (18. st.), s preprostostjo dogodkov, a z globino duha pritegne v pripovedni krog vodnega bivola, nemega Brona, osirotele Sončnice, Bronove babice Nainai, prebivalcev šole za kadre in vasice Ječmenovo polje. Toda med trsjem in sončnicami tu in tam za hip uzremo skrbno skrito vprašanje, zakaj ljudje drug drugemu počnemo, kar počnemo. Umetniška tenkočutnost Sončničinega očeta, njegove bronaste sončnice in minute s hčerko, ki si jih krade med prisilnim delom v prevzgojni šoli za kadre nam pomagajo prepoznati čas zgodbe – kitajska kulturna revolucija. Doma in v tujini cenjeni mladinski pisatelj po besedah prevajalca ne piše »o lepem vremenu«, ampak brez zadržkov govori o stvareh, ki otrokom ne smejo biti zamolčane. (VZ)